pomagajsi
utorak, 30.11.2004.
SEMINARJI S PODROČJA TEORIJE IZBIRE
Adela Kelhar, univ.dipl.sociologinja, svétnica je na podlagi teorije izbire pripravila 5 seminarjevNaredite nekaj zase, preberite kaj. ali se udeležite katerega od teh seminarjev. Ne bo vam žal, spoznali boste čudovito vodjo in prijetne ljudi, pa še srečnejši boste. Doslej je Kelharjeva pripravila 395 seminarjev, ki se jih je udeležilo okrog 4000 ljudi. Vabljeni tudi vi! Na seminarje se lahko prijavite na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše, Lavričeva 5, Maribor. Telefon:(02) 252 56 62 / (02) 251 26 81 / (02) 228 27 90 / (02) 228 27 91. VSE, KI STE ŽE OBISKOVALI KAKŠNEGA OD SPODAJ NAŠTETIH TEČAJEV, POZIVAMO, DA KLIKNETE NA "KOMENTAR" PRI USTREZNEM SEMINARJU IN Z NAMI PODELITE SVOJE IZKUŠNJE (LAHKO TUDI ANONIMNO - BREZ PODPISA ALI POD PSEVDONIMOM). |
- 14:20 - Komentari (4) - Isprintaj - #
1. KAKOVOST ŽIVLJENJA
|
Ljudje današnjega časa smo vpeti med tem, kar bi želeli sami, in med tem, kar drugi pričakujejo od nas. Poznati, sprejeti, razumeti sebe in drugega, usmerjati svoja ravnanja, je nausahljiva želja vsakega posameznika. Na seminarju se na igriv način predstavimo, seznanimo se z novimi stvarmi v našem vsakdanjiku in če želimo nekaj narediti na sebi, potem se sprostimo, delamo naloge in poslušamo.Učimo se samoanalize s vprašanji kaj mislim, kaj delam, kako se počutim in kako se na to odziva moje telo. Seminar obsega 100-urni program, ki je razdeljen na štiri stopnje. Vsaka stopnja traja 25 ur v strnjeni obliki. To traja v soboto in nedeljo. Časovni presledek med posamezno stopnjo je 3 do 4 mesece. V skupini je okrog 10 ljudi. |
- 14:15 - Komentari (4) - Isprintaj - #
2. OSTATI SKUPAJ
|
Če želitmo srečen in uspešen zakon, se moramo osvoboditi smrtonosnih navad zunanje kontrole: kritiziranja, obsojanja, pritoževanja, sitnarjenja, groženj, kaznovanja in podkupovanje. Zamenjati jih je treba z navadami teorije izbire: s poslušanjem, podpiranjem, hrabrenjem, spoštovanjem, zaupanjem in sprejemanjem. Seminar obsega 40 urnem programu, poteka pa enkrat tedensko po 4 šolske ure, v popoldanskem ali večernem času. |
- 14:14 - Komentari (18) - Isprintaj - #
3. POTI DO DUŠEVNEGA ZDRAVJA
|
Sreča je duševno zdravje, je uživanje življenja, ki si ga izberete, razumevanje z ljudmi, ki so vam blizu ali dragi, možnost, da s svojim življenjem počnete tisto, kar imate za vredno, in da ne počnete ničesar, s čimer bi kogarkoli prikrajšali za enako možnost, kot jo imate sami. Življenje ni smiselno, če ne doumemo, da dobro življenje sestavljajo ljubeči odnosi. V tem programu se lahko učite: - kako si z znanjem teorije izbire gradite za vas pomembne odnose, - o uničujočih navadah zunanjega nadzora, - o povezovalnih navadah, - o štirih sestavinah celostnega vedenja, - o ustvarjalnosti, - o sreči, bližini in svetu kakovosti. Imamo pogum, da se spremenimo? Želimo imeti dober odnos? Ali se dobro počutimo s seboj? Ali se kregamo s seboj? Kaj bomo naredili, da dobimo, kar potrebujemo drug od drugega? Takšna in podobna vprašanja ter odgovore spoznamo na tem seminarju. Ljudje namreč niso slabi, ampak so samo nesrečni. Tudi ta program traja 40 ur in se izvaja enkrat tedensko po štiri šolske ure, v večernem času. |
- 14:13 - Komentari (3) - Isprintaj - #
4. UČINKOVITO STARŠEVSTVO
|
Vsi želimo sebi in otrokom najboljše in najlepše, pri tem pa ravnati tako, da bomo vsi zadovoljni. A vedno nam to seveda ne uspe. Na seminarju se bomo naučili, kako usvariti sožitje med družinskimi člani, še posebej v odnosih z otroki, hkrati pa odgovarjali na vprašanja kot so: Moj otrok me najbolj razveseli, kadar... Pri mojem otroku me najbolj moti, kadar... Kako aktivno poslušam otroka, sebe in druge... Komu lahko zaupa... Tečaj obsega osem srečanj po štiri šolske ure. Srečanje je enkrat tedensko in velikokrat se tisti, ki se srečujejo na takšnih seminarjih povežejo tudi po seminarjih in si medsebojno pomagajo, pogovarjajo ipd. |
- 14:12 - Komentari (2) - Isprintaj - #
5. UČITE JIH SREČE ALI UČENJE DOBREGA MNENJA O SEBI
|
Ni lahko najti srečo v sebi - a drugje je sploh ni mogoče najti! Pogosta je miselnost, da je sreča nekaj, kar te obišče?, doleti, kar se ti nasmehne. SREČA JE ČLOVEK SAM. Ta seminar je učenje srečnosti, dobrega mnenja o samem sebi. Starši v tem programu na izkustven in aktiven način pridobivajo znanja in spretnosti o tem, kako naj uče svoje otroke, da bodo: ljubeči, uspešni, igrivi, svobodni, samostojni, odgovorni. Imate radi sami sebe? Kako prepoznati pozitivne in negativne signale za srečnost ali nesrečnost? Na srečo drugega ne moremo vplivati. Kaj naredite za to, da bi bili bolj zadovoljni? Vse kar dajemo drugim, dajemo zaradi sebe in zadovoljimo sebe. Program traja 32 ur in se izvaja enkrat na teden po štiri šolske ure v popoldanskem ali večernem času. |
- 14:11 - Komentari (50) - Isprintaj - #
ponedjeljak, 29.11.2004.
Iz medijev
Psihiatrija je lahko nevarna za vaše duševno zdravje AMERIŠKI PSIHIATER DR. WILLIAM GLASSER, AVTOR ŠTEVILNIH KNJIG, PREVEDENIH V SVETU IN PRI NAS, ZNAN KOT AVTOR REALITETNE TERAPIJE OZ. TEORIJE IZBORA, JE S SVOJO ZADNJO KNJIGO Z NASLOVOM "PSIHIATRIJA JE LAHKO NEVARNA ZA VAŠE DUŠEVNO ZDRAVJE" SICER RAZBURIL STROKO IN PSIHOFARMAKOLOGIJO, VENDAR DRAGOCENO PRISPEVAL K "PREPROSTEMU" ZDRAVLJENJU DUŠEVNIH BOLEZNI. Po Glasserjevem mnenju je na svetu zelo malo psihiatričnih bolnikov z možgansko okvaro, mednje sodijo samo tisti z Alzheimerjevo in Parkinsonovo boleznijo ter epilepsijo. Kljub temu pa psihiatri milijonom bolnikov rutinsko predpisujejo različna zdravila, močne psihofarmike, ki poškodujejo možgane in povzročijo resnične duševne bolezni. Shizofrenija, depresija, pomanjkanje pozornosti, tesnoba, panika... nimajo osnove v možganski okvari, čeprav ne zanika resničnosti njihovih bolezenskih znakov, zato jih ne treba zdraviti z zdravili. Ti ljudje res niso duševno zdravi; njihove težave pa izvirajo iz nesrečnosti. Osamljeni so in nepovezani z ljudmi, ki jih potrebujejo. Zato je osrednjega pomena za naše duševno zdravje oziroma srečo raziskovanje, kako se povezujejo z drugimi, in iskanje načinov, kako se bolje povezovati z drugimi, predvsem v okviru naših najožjih odnosov. Glasser trdi, da si za srečo in duševno zdravje lahko prizadevamo le sami. Opustiti je treba zunanji nadzor in začeti uporabljati teorijo izbire. Bistvo premika je v tem, da si rečemo: "Kadarkoli imam opravka z drugim človekom in sva si blizu, lahko izberem tako vedenje, da si bova še naprej blizu; če pa si nisva blizu, lahko izberem vedenje, ki naju bo zbližalo." Ta nasvet vodi k duševnemu zdravju in srečnemu življenju bolj kot vsa druga početja. Ta izbira je v celoti pod našim nadzorom. Lahko se odločimo zanjo ne glede na početje kogar koli drugega. V knjigi predstavlja tudi primer shizofrenika - Nobelovega nagrajenca, matematika Johna F. Nasha (po njem je bil posnet film Čudoviti um), ki je premagal bolezen brez zdravil. Trdi, da zanj noben psihiater ni naredil veliko. Dejansko se je ozdravil sam s pomočjo žene in strpnega princestonskega oddelka za matematiko, kjer so mu leta dovoljevali, da je taval po njihovih prostorih. K njegovi ozdravitvi je po Glasserjevem mnenju veliko pripomoglo to, da je bil srečen, ker je dobil Nobelovo nagrado za matematiko (leta 1994), in dejstvo, da žena ni obupala nad njim. Z Glasserjevo definicijo duševnega zdravja lahko tudi preverimo, ali smo resnično srečni. Če povsem ustrezamo tej definiciji, potem nas svet potrebuje: "Ste duševno zdravi in uživate v družbi večine znancev, zlasti pa s pomembnimi ljudmi vašega življenja, na primer z družino in s prijatelji. Na splošno imate radi ljudi in ste še kako pripravljeni pomagati nesrečnemu družinskemu članu, prijatelju, sodelavcu k boljšemu počutju. V vašem življenju večinoma ni večjih napetosti, veliko se smejite in redko čutite kakšne bolečine, ki jih toliko ljudi sprejme kot neizogiben del življenja. V življenju uživate in vam ni težko sprejeti dejstva, da so ljudje različni. Zadnje, kar vam pride na misel, je kritiziranje in poskus spreminjanja drugih. Ste ustvarjalni in najbrž izkoriščate več svojih potencialov, kot se vam je sploh zdelo mogoče. Kadar se pojavijo težave, ste sicer nesrečni, vendar se trudite s tem nekaj narediti." Če pa vendarle malo odstopamo od prej napisanega, se zavedajmo, da si lahko pomagamo brez škodljivih zdravil, tako da prevzamemo nadzor nad svojim mišljenjem, vedenjem in ravnanjem ter poskrbimo za ljubeče in zadovoljujoče odnose. 7DNI, sreda, 10. 11. 2004, avtorica: Simona Kolar ----------------------------------------------------------------------- Intervju z Adelo Kelhar: Vsak dan je treba na novo osvajati! O ljubezni in partnerstvu s strokovnjakinjo, ki vodi delavnice o ohranjanju zakonskega odnosa. Na kaj pomislite, ko slišite besedo ljubezen? Ljubezen nas vedno zaposluje, neprestano se sprašujemo, ali smo dovolj ljubljeni, ali znamo imeti radi, ali ljubimo. To so večna vprašanja. Z ljubeznijo se ukvarjajo misleci in raziskovalci, novost na tem področju pa je razumevanje ljubezni z vidika teorije izbire, s katero se ukvarjam. Ko pridemo na svet, prinesemo s seboj krasne reči in veselimo se življenja. Med genskimi zapisi je tudi potreba po ljubezni, bližini, sodelovanju. Pa potreba po preživetju, veljavi in samospoštovanju, po svobodi ter po zabavi, učenju in ustvarjalnosti. Ljudje vse te potrebe zadovoljujemo vsak po svoje. Od rojstva si v spominu ustvarjamo zakladnico o tem, kaj je za nas dobro, lepo in kaj bi še imeli. Gre za svet vrednot ali svet kakovosti. Ko presojamo, kaj je dobro za nas, se ozremo k tej zakladnici. Tako je tudi z ljubeznijo. Vsakdo si lepo predstavlja, kako naj bi bil ljubljen. Ali je torej že v otroštvu določeno, kako in v koga se bomo kasneje zaljubili? Prvo izkušnjo dobimo s tem, kako nas imajo radi tisti, ki za nas najbolj skrbijo - mati, oče ali kdo tretji. V zakladnico shranjujemo sličice, kako nam dobro dene, če smo blizu koga ali se h komu privijemo, se ga dotikamo. In o tem, kako naj bi bila videti ljubezen. Tudi prek ljubezenskih romanov in filmov si ustvarjamo predstave, kako se nam naj kdo približa, kako naj bi odkrival ali odkrivala naše čare, naše kvalitete. Natančna je tudi prestava, kakšen naj bi bil. V začetku je zelo pomemben videz, nato prijaznost, spoštljivost itd. To so predstave ob spoznavanju ljubljene osebe. Kaj se zgodi, ko pride prva ljubezen, in kako vemo, ali je prava? Začetek zaljubljenosti je krasen, odkrivanje lepote in šarma drugega človeka je vznemirljivo. Ko je to mimo, človek res natančno ve, kako je bil prvič (za)ljubljen, te slike si natančno vstavi v svojo zakladnico in jih ta zasidra. Če se potem zgodi, da gremo narazen, iščemo slike o tem, kako me je imel ali imela rada, ker je šlo za prvo ljubezensko izkušnjo. Poudarjam ljubezensko in ne seksualno, med njima je namreč razlika. Če se slike ne pokrivajo in torej ni tako, kot bi naj bilo, si poskušamo tisto, kar se dogaja v ljubezenskem in zakonskem odnosu, prikrojiti po svoji podobi, ki jo imamo o idealnem partnerju, ko smo bili prvič ljubljeni. Potem se začne zahtevno medsebojno življenje. Pa saj pravijo, da ljubezen premaga vse ovire. To je res pogosto razmišljanje. Zaradi ljubezni naj bi naredili vse. In potem se zgodi, da kdo izgublja sebe, da ni več tisto, kar je bil. Ljudje ne pravijo zaman, da je največje bogastvo to, da si, kar si, in k temu neprestano težijo. Ko odraščajo, jih drugi hočejo oblikovati, zgnesti po svoje. Nekaj časa se jim predajajo, potem spoznajo, kaj so in kdo so. Da se človek do tega dokoplje, pa se mora spoštovati, se ceniti, biti navdušen nad sabo, se zavedati, da je vreden spoštovanja. Če znamo vzpostaviti pravi medsebojni odnos, je življenje v dvoje mnogo lepše. Ker cenimo in spoštujemo drugega. Ljubezen vse poravna in zgladi samo v tem primeru, samo če sprejmemo izbranko ali izbranca takšnega, kakršnega smo si izbrali, in ga kasneje ne poskušamo spreminjati. Kako dolgo lahko trajata zaljubljenost in ljubezen? Ju je mogoče ohranjati? Zaljubljenost, spoznavanje in osvajanje imajo seveda nadaljevanje, za kar pa je potrebno spoštovanje in ne merjenje moči. Partnerja se morata ceniti in se ne ubadati z mislijo, kdo je boljši, ampak, da sta oba enako dobra. Ob merjenju prijateljstvo, to je osnova za ljubezen, izgublja svoj čar in sij. Za dober odnos med dvema človekoma so potrebni prijateljstvo, ljubezen pa tudi spolnost. Dr. William Glasser, avtor teorije izbire, pravi, da je najzahtevnejša človekova naloga učenje življenja v dvoje. Iz dneva v dan je treba najti način za prijetno, zabavno in osrečujoče življenje obeh. Partnerju ponudiš, kar ima rad, če ga poslušaš, se z njim pogovarjaš in si mu v oporo. Pomembno je, da veš, kaj ima shranjeno v svoji zakladnici vrednot, na katerih gradi svojo ljubezen. Nekdo ima rad veliko dotikov in dosti bližine, drugemu je to odveč, nekdo se želi tako, drugi drugače poljubljati. Vedeti je treba, kaj je za partnerja ali partnerko dobro in prijetno. Vsak dan moramo skrbeti, da je lepo in dobro in najti način, kako pokazati ljubezen. Je to treba tudi povedati? Izkušnje iz delavnic, ki jih vodim, kažejo, da pri nas besede ljubim te in rad te imam niso nekaj vsakdanjega. Da je tako, naj bi se razumelo že iz tega, kaj naredimo drug za drugega. To naj bi bilo zrcalo ljubezni, govorila naj bi dejanja in ne besede. Besede pa so čudežne, saj so izrečene in jih drugi sliši. In si jih močno želi slišati. Ni samoumevnih ravnanj in ni vse razumljivo brez besed. Z besedo, govorjenjem in s poslušanjem smo drug drugemu bližji. Kaj uničuje zakon in zakaj prihaja do ločitev? K prekinitvi zakona oziroma zakonskega odnosa prispevata oba. Prepogosto je mišljenje, da je kriv eden ali drugi. Nihče noče, da bi ga drugi spreminjali, vsi takšni poskusi vodijo k razpadu zveze. Uničujejo jo prisila, siljenje, kaznovanje, nagrajevanje, manipuliranje, ukazovanje, motiviranje, kritiziranje, valjenje krivde, pritoževanje, zbadanje, nadlegovanje, razvrščanje, zmerjanje ali umikanje. Ta razdiralna vedenja je treba nadomestiti s pogovorom, poslušanjem, podporo, pogajanjem, spodbujanjem, z ljubeznijo, s pomočjo, z zaupanjem, s sprejemanjem, z dobrodošlico in s spoštovanjem. To so povezovalne navade. Je za ljubezen pomembna tudi spolnost? Kot odgovor ponujam misel dr. Glasserja. "Spolna ljubezen je, kadar se moški in ženska hormonsko privlačita in začneta razlikovati spolnost, pri kateri jima je všeč vse pri drugem ta trenutek. Spolna ljubezen ne cvete v upanju na vrnitev v preteklost ali na boljšo prihodnost. Je aktivnost za ta trenutek, je krhka. Bolj kot česarkoli se ljudje bojijo zavrnitve in zavrnitev spolne ljubezni lahko izzove največji strah. Kakršnokoli zaznavanje neobčutljivosti, celo najmanjše, za želje drugega lahko spolnost neprijetno prizadene. Da bi spolna ljubezen trajala, se morajo pari naučiti shajati s svojimi nezadovoljstvi brez kritiziranja. To je aksiom v odnosih med spoloma. Vse težave so najine težave, nisva popolna, poskusiva drug drugemu pomagati. Potrebno je razviti kreativnost in poiskati načine, da spolnost ne zamre, saj je seksualnost velik dar, ki nam ga ponujata narava in naši geni." Smo kdaj za ljubezen prestari ali premladi? Ljubezen je stalnica v življenju, ljubezen je v nas, je naš zapis, je naša potreba. Začne se z rojstvom in traja, neprestano jo gradimo, negujemo kot punčico svojega očesa. Človek mora vse svoje življenje vedeti, da ga imajo radi, da je ljubljen in da ljubi. Je ljubezen mogoče izmeriti? Vsakdo prinese na svet v svojih genskih zapisih tudi intenziteto potrebe po ljubezni in pripadnosti. Ta je lahko različna. Dr. Glasser meri moč potreb od ena do pet. Če ima nekdo potrebo po ljubezni pet, drugi pa dva, je to lahko v partnerstvu velika ovira. Boljša partnerstva so tista, kjer je intenziteta potrebe enaka ali se razlikuje le za točko ali največ dve. Potrebujemo dan, posvečen ljubezni in zaljubljencem? Vsak dan bi moral biti dan zaljubljencev. Vsak dan je treba hoditi na zmenek, se pripravljati, kot da je pred teboj prvi zmenek, vsak dan je treba na novo osvajati. Kaj bo z ljubeznijo in partnerstvom v prihodnosti? Človeštvo je v tehničnem in tehnološkem razvoju doseglo neverjeten napredek. Sodobna tehnologija omogoča povezanost in veča hitrost informacij. V v odnosih med ljudmi pa ni tolikšnega napredka. Človek potrebuje človeka, da je človek. 7D, sreda, 12.2.2003, avtor: Bojan Tomažič ----------------------------------------------------------------------- Moja sreča ni beli konj Človek vse življenje išče srečo. A tam, kjer je ni. Išče jo zunaj sebe, v drugih ljudeh, v materialnih dobrinah, v opoju alkoholnih pijač, drog, odnosov? Hoče jo imeti, želi biti njen lastnik, a vedno mu spolzi iz rok. "Pogosta je miselnost, da je sreča nekaj, kar te obišče, kar te doleti, kar se ti nasmehne. Nasprotno, sreča je človek sam. Ali kot pravi stari slovenski pregovor: vsak je svoje sreče kovač. Vsa sreča je v rokah posameznika. Prav malo je odvisna od zunanjih dogodkov," trdi Adela Kelhar dipl. sociologinja, svétnica, ki pri mariborskem svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše uči, kako naj živijo polnejše, uspešnejše in srečnejše življenje. Stanje sreče opisuje tako: "Človek je srečen, ko se vse v njem smeji. Ko v danem trenutku zadovoljuje svoje potrebe in ve, da ga imajo ljudje radi in da ima on rad druge. Zaveda se svoje moči in veljave, spoštuje samega sebe. Ve, da so vse odločitve, ki jih je v življenju sprejel, plod njegove volje. Vse stvari v vsakdanjiku počne z zadovoljstvom, na kreativen način. Srečnemu človeku pa pri kovanju sreče pomagajo tudi drugi ljudje, tako da ga imajo radi, ga spoštujejo in mu za dobro opravljena dela dajejo pohvale in priznanja." Sreča je zapisana v genih Sociologinja Kelharjeva pravi, da je človek srečen ali nesrečen. Vmesne poti ni. Srečnost pa naj bi bila, nasprotno od nesreče, ki si jo izbiramo sami, zapisana v naših genih. "Otroci so brezpogojno srečni. Ko se rodimo, smo zelo dobro opremljeni z notranjo motivacijo, samospoštovanjem, ponosom, s sposobnostjo sodelovanja, radovednostjo, z zaupanjem in veseljem do učenja. Te sposobnosti so ob rojstvu zelo visoko razvite, vendar se postopoma razblinjajo zaradi destruktivnih vplivov, ki zbujajo strah, samoobrambo, tekmovalnost, ocenjevanje, rangiranje, poniževanje." Zato moramo odrasli opoj sreče pogosto v sebi obuditi, se zavedati, da imamo veliko možnosti, da si življenje uredimo po svojih podobah in zamislih in sprejeti odgovornost za svoja početja. Zato bi se morali vedno odzivati na notranjo motivacijo in ne na zunanjo. "Nihče drug nam ne bo omogočil sreče, če si je ne bomo sami. Drugi ljudje lahko le prispevajo k naši sreči, s tem, da nas imajo radi, nas spodbujajo in podpirajo." Ljudje potrebujemo ljudi Adela Kelhar ljudi uči sreče že več kot deset let. Tečaje, ki jih vodi (Učenje dobrega mnenja o samem sebi, Pot h kakovostnem vedenju in štiri stopnje Kakovosti življenja),je obiskalo več kot tisoč ljudi. Iz njihovih lastnih izkušenj je spoznala, da imajo vsi nesrečni ljudje enak problem: slabo se razumejo z ljudmi, s katerimi bi se radi razumeli dobro. "Trpljenje je biti brez ljudi, ki jih hočemo in potrebujemo. Toda smo lastniki lepe hiše, hitrega avtomobila ali dragocene slike ne predstavlja takšnega zadovoljstva, če nimamo nikogar, s katerim bi v tem uživali." Na kakšen način pa materialne dobrine pripomorejo k sreči? ? Vsakdo ima svojo predstavo, kakšne pogoje potrebuje za srečo in kaj ga mora obdarjati, da mu je prijetno in udobno. Klošar potrebuje za srečo čisto nekaj drugega kot nekdo, ki živi v bogati hiši. Ampak pravo bogastvo lahko najdemo le v odnosih. Za življenje resda potrebujemo materialne dobrine, ampak samo te nam ne prinašajo sreče. Če si sam, če nimaš občudovalcev svoje imovine, če nimaš ob sebi ljudi, ki bi te imeli radi, niso ne avto, ne hiša, ne kupi denarja dovolj. Ljudje potrebujemo ljudi.? Spomnimo se Robinsona Crusoa,ki ni potreboal Petka za preživetje, a je bil veliko srečnejši, ko se mu je pridružil. Adela Kelhar oporeka slovenskemu pregovoru, sreča je opoteča. Pravzaprav oporeka vsem, ki menijo, da bodo srečni nekega dne, ko se bo nekaj velikega zgodilo. "Ljudje po navadi iščejo srečo, v smislu moja sreča beli konj torej, ko bodo srečali belega konja, potem bodo srečni. Nasprotno. Vse, kar človek v življenju počne, je učinek in rezultat njega samega in to ga pripelje do sreče, ne pa nekaj, kar se bo nenadoma zgodilo. Srečo lahko prinaša vsak trenutek življenja." Kaj pa breme neprijetne preteklosti, slabih izkušenj, ali to ne kvari sreče v sedanjosti? "Tisto, kar se je zgodilo, je preteklost. Pa naj bo rožnata, mračna, temna, svetla ali vesela," odgovarja Kelharjeva. "Slabi dogodki, neprijetne situacije iz preteklosti ne pripomorejo k temu, da bi nam bilo lepo. Pogosto so samo izgovor, da sebi ne naredimo nič za to, da bi vzeli življenje v svoje roke in se ne vračali v preteklost, ki je kot cokla in nas še bolj pritiska k tlom. Sedanjost in prihodnost sta v naših rokah. Od posameznika je odvisno, kako se bo vedel, ali bo uporabljal učinkovit način in vzpostavljal kvalitetne odnose. Ti mu bodo omogočili, da bo v stanju notranjega ravnovesja in takrat pride na dan tudi sreča." Sreča se nikoli ne nasmehne sama od sebe, zanjo je treba garati. Teorija izbire in zemlja se vrti Adela Kelhar živi in uči po nasvetih ameriškega psihiatra Dr.Williama Glasserja, ki že več desetletij preučuje in poučuje t.i. teorijo izbire, ki se je do leta 1996 imenovala kontrolna teorija. "Teorija izbire je za današnji čas tako pomembna, kot je bilo v srednjem veku spoznanje, da se Zemlja vrti. Ljudje smo za vse odgovorni sami. V naših rokah je, ali bomo izbrali srečo ali nesrečo. Tako smo ljudje odgovorni tudi za svoje zdravje. Dr. Glasser bi rekel, da si je človek izbral bolezen. Kruto, a resnično dejstvo. Dr. Glasser tudi ne priznava psihičnih bolezni. Človek ne boluje za depresijo, temveč depresira. Glagol nakazuje njegovo dejavnost, torej lahko izbere tudi drugačno vedenje." Teorija izbire temelji na dobrih, kvalitetnih odnosih. "Za srečo potrebujemo dobre odnose v službi, s prijatelji in v domačem, družinskem okolju. In prav slednji odnosi so najzahtevnejši, potebujejo največ pozornosti in skrbi. Zato Adela Kelhar na temeljih teorije izbire pripravlja že naslednji tečaj z naslovom: Ostaniva skupaj. Namenjen je vsem partnerjem, ki si želijo prispevati k bolj zadovoljujočemu in polnejšemu odnosu. Od lepih misli o sreči je torej treba stopiti še korak naprej do aktivnosti. Za srečo se je treba boriti. Zase in za druge. Bolj bomo srečni mi, bolj srečna bo naša okolica. In obratno, manj kot je srečnih ljudi, manj imamo možnosti za srečo sami. 7D, sreda, 10.10.1999, avtorica: Simona Kolar |
- 12:24 - Komentari (2) - Isprintaj - #
teorija izbire
|
V izgradnji je novi blog teorije izbire in seminarjev, ki jih pod okriljem Centra za otroke, mladostnike in starše Maribor, pripravlja Adela Kelhar. Kmalu več. |
- 12:17 - Komentari (4) - Isprintaj - #
Dnevnik.hr |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|
TEORIJA IZBIRE, ki se je do leta 1996 imenovala kontrolna teorija, je za današnji čas tako pomembna, kot je bilo v srednjem veku spoznanje, da se Zemlja vrti. Ljudje smo za vse odgovorni sami. V naših rokah je, ali bomo izbrali srečo ali nesrečo. Teorija izbire temelji na dobrih, kvalitetnih odnosih. Za srečo potrebujemo dobre odnose v službi, s prijatelji in v domačem, družinskem okolju. In prav slednji so najzahtevnejši.
Knjige Williama Glasserja
W. Glasser: Teorija izbire, Radovljica, TOP regionalni izobraževalni center, 1998. W. Glasser: Realitetna terapija v praksi, Radovljica, Mca, 2000. W. Glasser: Ostati skupaj: vodnik teorije izbire za trajen zakon, Radovljica, TOP regionalni izobraževalni center, 1998. W. Glasser: Psihiatrija je lahko nevarna za vaše duševno zdravje, Radovljica, Mca, 2003. W. Glasser: Nesrečni najstniki: kako naj starši in učitelji poiščejo stik z njimi, Radovljica, Mca, 2002. W. Glasser: Vsak učenec je lahko uspešen, Radovljica, Mca, 2001. W. Glasser: Učitelj v dobri šoli, Radovljica, TOP regionalni izobraževalni center, 1998. W. Glasser: Dobra šola. Vodenje učencev brez prisile, Radovljica, TOP regionalni izobraževalni center, 1998. W. Glasser: Kontrolna teorija za managerje, Radovljica, TOP regionalni izobraževalni center, 1995. |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||